Pozor na grafiko!

Splet je že od samih začetkov zamišljen kot zmes besedil, grafike, animacije in zvoka. Tipičen članek ima v zadnjih letih vse manj besed in vse več slik, kar je delno povezano z vse hitrejšim spletom, delno pa seveda z našo ljubeznijo do sličic. Pri tem ne mislim le pohujšljivih vsebin, čeprav seveda prav te pritegnejo ogromno pozonorsti in po svoje silijo znanost k vse boljšim domislicam, ki vodijo v hitrejši in obširnejši promet.

No, mogoče še kratek medklic za tiste z najboljšo pozornostjo. Res je, že osem let je minilo od zadnje objave, kar seveda pomeni, da še vedno migam, vmes pa sem tudi, samo ne tukaj.

Vrnimo se torej k slikam. Ali opazite razliko med naslednjimi dvemi?

Najbrž ne. V obeh primerih gre za sliki v PNG formatu, v obeh primerih za enake dimenzije (640 x 444 pikslov, kar je, roko na srce, kar malce preveč razkošno, ampak naj bo).

Dejansko je edina razlika v zapisu grafike. Zgornja slika ima barve v 24 bitnem zapisu, spodnja pa ima vsak piksel v eni izmed vnaprej določenih 256 barv, kar je seveda prostorsko bistveno manj potratno. Človeško oko razlike načeloma ne opazi. Še posebej, če primerja sliki na hitro, na malce zamaščenem ekranu, medtem, ko z enim očesom še vedno ugotavlja, ali je Messi vendarle osvojil še kakšno manjkajočo lovoriko.

No, za Guglove bote je razlika bistvena. Zgornja slika ima okroglih petsto megabajtov, kar pomeni pol milijona znakov, spodnja pa le 89 kilobajtov, torej zasede le petino prostora zgornje. Ob enakem učinku za uporabnika!

Torej se morajo boti odločiti, katera slika jim je bolj povšeči. Podatki o najdenih objavah na spletu namreč niso zastonj. Ko bot obišče spletno stran, preveri, kaj je na njej in, če oceni (v bistvu to naredi drug bot, a ne bodimo malenkostni), da je stran vsaj malce uporabna, podatke shrani. Seveda je treba podatke razvrstiti, indeksirati in vse skupaj nekam zapisati in vse to stane v času, prostoru in energiji.

Guglovim delničarjem nikakor ni vseeno, kako trošijo svoj čas, prostor in energijo, zato je jasno, da bo bot na vsak način dajal prednost spodnji sliki.

Zgornje pravzaprav sploh ne bo hotel indeksirati. Poskusite sami, če ne verjamete.

Pravzaprav mu je tudi 89 kilobajtov preveč. Kaj menite o tretji in četrti sliki?

Še vedno imamo opravka z isto sliko in z istimi dimenzijami. toda tokrat sta obe zapisani v JPG formatu. Da ne bom preveč pametoval, bom le zapisal, da običajen uporabnik med oobema formatoma loči le, kadar poskuša uporabiti enega ali drugega v posebnih pogojih, ko bi lahko prosojnost PNG formata ali njegova sposobnost nastopanja v več plasteh vplivala na končni rezultat. Kar pomeni, da praktično nikoli.

JPG format je znan predvsem po izjemni sposobnosti kompresiranja (stiskanja) podatkov. To na primer pomeni, da namesto 111111111111 zapiše 12×1. Okej, zelo sem poenostavil, ampak bistvo ste dojeli.

Pri takšni kompresiji se prej ali slej tudi plača neka cena. Ko hočemo sliko prikazati končnemu uporabniku (ne botu), jo je treba nekako odpakirati (napihniti?) in kakšen podatek se lahko tudi izgubi (lahko je na primer kak odtenek modre malce drugačen, kot je bil v izvirniku, ali pa so številke, s katerimi predstavljamo datume tako kockaste, da ne ločimo med peticami, šesticami in osmicami).

Toda Guglu se zdi ta cena sprejemljiva. Predstavljeni sliki v JPG formatu sta bistveno manj potratni. Ena ima 66 kilobajtov, druga (čisto spodaj) pa komaj 41 kilobatov. Razlika med njima je nastala zaradi stopnje kompesije (ena ima 80 in druga 50 odstotno).

Zakaj je to dobro vedeti?

Gugl daje prednost stranem z grafiko, a še bolj so mu všeč strani, ki so hitre. Grafika torej da, a ne prevelika.

Ampak kaj, če uporabnik pričakuje bolj kakovostne slike? Če bi si želel zgornji koledar natisniti in ga prilepiti na steno?

Hja, dobil bi en neuporaben zmazek. Za soliden print bo pač treba malo več pikslov. Recimo 3000 x 2000. To bi pomenilo, da bi imela takšna slika kar nekaj megabajtov in je Gugle zlepa ne bi hotel indeksirati. Smola.

Torej iščemo kompromis. Majcene slike za majcene skopuške bote in ogromne umetnine za zahtevne uporabnike.

Zadevo smo rešili tako, da vsako sliko naredimo v najboljši možni resoluciji, formatirani za končnega uporabnika, in jo nato zmanjšamo na velikost, primerno za splet (torej v praksi nekako na dva odstotka izvirnika). Vsaka od tako zmanjšanih sličic pa je prek linka povezana z notranjo bazo, v kateri čaka bahavi izvirnik. S klikom na majceno sliko na spletu se naloži velika slika, primerna za tisk. To prihrani Guglu veliko časa in denarja, uporabniku predvsem veliko časa in živcev (strani z ogromnimi slikami se zelo počasi nalagajo), lastniku spletne strani, ki ima sicer nekaj dodatnega dela, pa tudi nekaj denarja, saj je njegov promet manj obremenjen. Velike slike se namreč naložijo le tistim uporabnikom, ki na male slikice kliknejo (v praksi je takšnih komaj kak odstotek). Še to nihče ne klikne na vse slike, sploh pa ne naenkrat.

Upam, da sem bil dovolj jasen.

Tule je torej primer spletne strani, na kateri je pravo morje koledarjev za leto 2023. Nekateri med njimi so imeli sprva prek osem megabajtov, sedaj pa na sami spletni strani noben ne dosega niti odstotka te vrednosti. Ko pa ga kliknete … No, kakovost ocenite sami.

Posledično imajo slike dobre možnosti za indeksiranje, uporabniki jih najdejo, z njimi so zadovoljni (no ja, kak odstotek) in delo oblikovalca ni šlo v nič.

Hitri recept za uspeh na spletu

Že zadnjič sem pisal o iskanju spletnih niš, ki so seveda lahko uspešne le ob primerni avtoriteti. Za avtoriteto načeloma potrebujemo veliko časa in potrpljenja, a v zadnjih letih se vsse bolj uveljavlja metoda, ki sicer ni nova, a očitno vsaj zaenkrat dokaj dobro deluje.

Čeprav sem sam do te metode skptičen in jo uvrščam na temnejšo polovico sivega spektra med belim in črnim SEO-m, jo bom vseeno opisal, da boste imeli približno predstavo, kakšne možnosti ponuja – vam ali vaši konkurenci.

Za kaj torej gre? Za uspešen spletni posel je treba dvoje: vsebino in avtoriteto. Če pri vsebini še lahko vsak vsaj za silo poskrbi zase, smo pri avtoriteti bolj ali manj odvisni od drugih. Če nam ne dajo linkov, tudi naša avtoriteta ne bo naraščala.

V teoriji je sicer tako, da bo dobra vsebina prej ali slej nagrajena z linki in posledično z avtoriteto, a res je tudi, da smo prej ali slej vsi mrtvi. Poleg tega nekatere vsebine, čeprav so povezane z zanimivimi in donosnimi izdelki, enostavno niso material, ki bi ga ljudje spontano linkali.

Kreme za hemoroide so že nekaj takšnega. Pa takoimenovane vsebine za odrasle. Pa vsebine, kjer je toliko konkurence, da nas zlepa ne bo nihče našel, če pa že, bo to naš konkurent, ki bi si raje odgriznil roko, kot bi nam naklonil link. Pa … Saj že imate predstavo, kajne?

Ampak obstaja bližnjica. To so zapuščene domene, ki so v preteklosti že pridobile avtoriteto, a so se jih lastniki čez čas naveličali in jih zavrgli. Zdaj so na voljo vsakomur, ki si jih poželi.

Ideja je preprosta. Kupiš domeno, ki si je že pridobila avtoriteto in nanjo postavimo linke, ki del te avtoritete prenesejo na našo stran, kar nam da primeren pospešek na lestvicah rezultatov iskanj. Pri izbiri primernih domen je več teorij, ki jih predstavljam v nadaljevanju:

– Nekateri prisegajo na domene, katerih ime je vsaj približno povezano z vsebino, ki j nameravamo nalinkati. Pri zgoraj omenjeni kremi bi nas torej bolj zanimala domena mojeintimnezadevePIKAcom, kot blablaPIKAcom. Osebno menim, da to nima kaj prida zveze.

– Nekateri se zanimajo le za potečene spletne naslove, ki so, ne glede na svoje ime, imeli sorodno vsebino, kot jo nameravamo nalinkati. Pri tem gredo celo tako daleč, da prek archivePIKAorg poiščejo vsebino in jo do potankosti obnovijo, preden stara-nova spletna stran spet zaživi. Čeprav jim dam do neke mere prav, če ne zaradi drugega, ker jim je naši sorodna vsebina verjetno prinesla tudi bolj relevantne linke kot kakšna druga, nad obnavljanjem vsebine nisem najbolj navdušen. Tu se hitro pojavi vprašanje avtorskih pravic in meni se zdi takšno ravnanje dokaj jasen black hat. Nam pa nič ne brani, da bivše vsebine napišemo malo drugače, morda celo obdržimo kak URL, pri ostalih pa naredimo ustrezne 301 preusmeritve, da se bo link juice lepo prenesel.

– Nekatere pri tovrstnih nakupih zanima predvsem PageRank. To se zdi kar logično, saj jih vendar kupujemo zaradi avtoritete in PR je mera za avtoriteto. Toda PR je vedno zastarel, zadnje študije jasno kažejo, da je relevantnost lahko precej pomembnejša od avtoritete, zato se osebno s PageRankom ne bi posebej ubadal, velja pa pred tovrstnim nakupom, če se zanj seveda odločate, vsekakor preveriti link profil domene, ki jo nameravate uvrstiti med svoje podpornike.

Toliko v grobem v teoriji. Še enkrat ponavljam, da osebno nad tovrstnimi nakupi nisem navdušen, ampak morda iz mene govori zgolj moja naivnost in prostodušnost, ker v praksi se je goljufanje vedno pokazalo za zanimivo alternativo. Če spam v svoji najbolj grobi obliki ne bi še vedno prinašal rezultatov, me danes na blogu (ne tem, nekem drugem, ki je precej bolj obiskan) ne bi pričakalo več kot pet tisoč komentarjev, ki so mi v glavnem obljubljali poceni ponaredke majic, superg in kovčkov.

Se pravi, da velja o danes omenjeni metodi kljub vsemu dobro razmislit. Prihodnjič bom tako predstavil orodja, ki so nam lahko v pomoč, če bom pri volji, pa tudi alternative, kako lahko isti princip uporabimo, ne da bi beli klobuk zamenjali za črnega.

 

Nekaj metod iskanja dobičkonosnih niš

Že zadnjič sem pisal o najpomembnejšem pravilu pri iskanju dobičkonosne niše – najprej je treba najti publiko in nato izdelek, oziroma izdelke, ne obratno. Tokrat bi rad predstavil nekaj najpreprostejši metod za iskanje niš, ki bi lahko prinašale dobiček tako v svetu AdSensa, kot affiliate marketinga. Seveda stoodstotno zanesljive metode ni, vedno obstaja tveganje, da bo nekdo delal isto, a malenkost bolje, a nekaj osnovnih korakov le lahko naredimo in si s tem močno povečamo možnosti za uspeh.

Toda če se lotimo treh ali štirih, nam bo vsaj ena zagotovo uspela, vse ostalo je potem stvar statistike, logike in finih nastavitev.

Vedno je dobro začeti pri izdelkih in storitvah, ki jih ljudje zares potrebujejo ali imajo do njih posebno navdušenje, se pravi vse v zvezi z zdravjem, osebnimi odnosi, konjički, … Dodatna želja je, da je povpraševanje veliko (veliko iskanj, veliko nakupov) in da so ob morebitnih pačilih v igri lepe provizije. Če nameravamo na primer prodajati knjige za otroke, so provizije gotovo manjše kot pri avtomobilih ali križarjenjih. Dela s pisanjem besedil pa je v obeh primerih skoraj enako.

Tule so orodja, ki jih velja uporabiti:

1. Pri Quantcastu ali Alexi si ogledamo najbolj priljubljene strani. Hitro bomo opazili, da so na vrhu zelo široko zastavljene spletne strani – iskalniki, zbirke videov, enciklopedije, novičarske strani, socialna omrežja, … Za njimi pa se počasi začenjajo bolj ozko usmerjene strani, kot so baze podatkov v zvezi z glasbo ali filmom, portali, specializirani za zdravstveno tematiko, strani, namenjene potovanjem, … Na teh že lahko najdemo zanimive niše, ki jih je treba nato še dodatno zožiti. Če na primer začnemo pri zdravju, to gotovo še ni niša, ljudje, ki bi radi prenehali kaditi, pa so že bolj zanimivi. Če najdemo skupino, ki bi se rada odrekla kajenju in je za to pripravljena kupiti določen izdelek, smo že blizu svoje niše.

2. Uporabimo katerokoli orodje za raziskovanje ključnih besed. Googlovo je še vedno najboljše na tržišču, poleg tega je zastonj, a velja malce pobrskati tudi pri konkurenci, ki, če nič drugega, zna predstaviti svoje številke na drugačen način. Dva pogleda vedno pokažeta več od enega. S takimi orodji bomo ocenili količino iskanj za določene besedne zveze (na primer: spletno gostovanje), količino iskanj v niši, kjer se nam zdi, da je iskalec pripravljen kaj plačati (na primer: spletno gostovanje popusti), obdobja, ko je iskanj več ali manj (vrtnice in čokolada sta okrog Valentinovega seveda bolj iskana kot poleti), pa tudi konkurenco (ne toliko med ponudniki vsebine, kot med oglaševalci – velika konkurenca je dober namig, da je v niši veliko denarja).

3. V iskalnike, kot so Google, Najdi, Yahoo, Bing, Yandex in drugi vtipkaš besedne zveze, povezane z nišo kandidatko). Če je veliko oglaševalcev, je to spet dober znak. Hkrati tudi lahko naredimo prvo oceno o konkurenci pri spletni vsebini. So med konkurenti kakšne znane trgovine, so na prvi strani predvsem informativne strani, se število konkurentov dviga v stotine ali tisoče ali milijone, … Poleg tega lahko na hitro ocenimo tudi samo vsebino zadetkov na prvi strani. So to predvsem relativno dolgi članki, ali imajo veliko slik, je med njimi kakšen video z YouTuba, pa tudi koliko so te strani stare, koliko imajo backlinkov in tako naprej.

4. Na straneh za affiliate progami, kot sta Amazon ali ClickBank, si ogledamo sezname bestsellerjev v niši kandidatki in poskusimo oceniti, koliko denarja se v taki niši sploh vrti. Če gre za nekaj tisoč dolarjev letno, zanje pa se že bori kopica močnih nasprotnikov, je morda čas za iskanje druge niše.

5. Če smo se za nišo že vsaj približno odločili, obiščemo še najbolj avtoritativne forume, kjer se srečujejo naši morebitnim kupci. Ogledamo si, na kakšen način poskušajo rešiti svojo težavo in koliko so pripravljeni za to plačati. Poskušamo spoznati njihov način razmišljanja, postavljanja vprašanj, iskanja odgovorov. Takšen slog bomo morali vsaj približno posneti. Hkrati tudi poskušamo odkriti, kdo je avtorita na takšnih forumih, se pravi, kdo zna uporabnikom priskočiti na pomoč. Morda bo to naš prihodnji sodelavec, morda zagrizen sovražnik. V vsakem primeru ga je dobro spoznati.

Ko se za nišo odločimo, je postopek dokaj jasen: kupiti domeno, primerno gostovanje, ponuditi vsebino z odgovori na najbolj zanimiva vprašanja v niši in nato graditi avtoriteto pri iskalnikih, na socialnih omrežjih in izven spleta.

Pa veselo na delo.

Kako najti dobičkonosno nišo?

Na spletu je prav lahko dobiti vtis, kot so ga verjetno nekoč imeli zlatokopi na Divjem zahodu. Prav vsakemu se lahko posreči, potrebuje le ščepec sreče.

Tudi če si popoln začetnik, je mogoče postaviti spletno stran v le nekaj urah, z malo truda jo napolnemo z vsebino, postavimo reklame in denar bo tekel v potokih!

No, mogoče je treba dodati še nekaj znanja s področja optimizacije, vsebino primerno spromovirati na socialnih omrežjih in jo nalinkati, da dobi primerno avtoriteto …

Da, dejansko ni težko postavtiti obiskane spletne strani, a narediti takšno, ki bo prinašala denar, je seveda druga zgodba. Posebej, če govorimo o omembe vredni količini denarja.

Ko začnemo razmišljati o možnosti, da bi od svojega delovanja na spletu zares živeli, se namreč prav hitro srečamo z žalostnim dejstvom, da pozicija na prvi strani iskalnikov ali celo promet v tisočih na dan niti približno ne zagotavljata denarja. Potem lahko ugotovimo, da so nekatera področja na spletu sicer priljubljena, a nikakor ne donosna, druga pa so morda donosna, a jih ni tako lahko odkriti. Takim rečemo dobičkonosne ali profitabilne niše.

Kot sicer v poslu, tudi tu ni nobenih vnaprejšnjih zagotovil ali čudežnih formul, ki v 24 urah prinesejo prvi milijon evrov, a fantje, ki se s služenjem denarja na spletu ukvarjajo že desetletje ali več, se strinjajo v zelo pomembni trditvi:

Najprej išči publiko, nato izdelek in ne obratno!

Se pravi, da poskusimo najti skupino ljudi, ki jih druži neka želja ali potreba, nato pa poskusimo le-to zadovoljiti z izdelkom ali storitvijo, ki ga / jo je mogoče ponuditi s pomočjo spleta.

Primer take skupine: delno plešasti petdesetletniki z relativno debelimi denarnicami, ki bi jim morda lahko prodali športne avtomobile. Ali še en primer: samski mladeniči, ki bi radi povečali obseg svojih bicepsov. Ali še en primer: gospe, ki se jim v pričesko že kradejo sive niti, pa potrebujejo primerno barvo, da vsaj začasno prevarajo neusmiljene zakone narave.Ali še en primer: ljudje, ki se jim je okrog pasu nabralo nekaj odvečnega sala, pa bi radi do hčerine valete ali mature to skrili ali odstranili.

Saj je ideja jasna, kajne?

1. Obstajati mora neka potreba.

2. Obstajati mora rešitev.

3. Ta rešitev mora biti dobičkonosna.

Potrebo je relativno lahko najti. Pogosto zadošča že, če se ozremo okrog sebe. Ljudje potrebujejo marsikaj in za njihove potrebe je na voljo tudi veliko rešitev, ki jih je mogoče ponujati prek spletnih strani. Toda potreba po kuharskih receptih s piščancem ali vicih o blondinkah verjetno ni tako dobičkonosna kot potreba po proteinskih praških ali shujševalnemu čaju.

Zato bom o tretji točki, se pravi o dobičkonosnih nišah (omenil sem že vse reči, povezane s samopodobo, se pravi mišice, lepa postava, mladosten videz itd., dodam pa lahko tako še vse, kar je povezano z osebno rastjo, vključno z duhovnostjo, načrtovanjem časa, zmenki itd.) naslednjič povedal malo več. Namreč: kje jih najti, kako oceniti njihovo vednost in seveda, naše možnosti, da si odrežemo kos kolača.

Kaj je retro fitanje? (Morda boj znano kot tweakanje?)

Najboljši optimizacijski trik ali star in preživet štos?

Najprej bom razložil izraz fitanje. Res je v daljnem sorodstvu s fitnesom, ampak na tem mestu bomo raje za razlago zaprosili znanstvenike. Ne vem, kakšna je izobrazba bralcev tega bloga (presneti zakoni o varstvu zasebnih podatkov!), ampak prav vsi gotovo niso na tekočem z vsakdanjim delom znanstvenikov, zato na kratko:

1. Znanstveniki kar naprej nekaj merijo.

2. Ko odkrijejo kaj zanimivega, postavijo teorijo.

3. Teorijo je seveda treba preveriti z dodatnimi eksperimenti.

4. Včasih eksperimenti potrdijo teorijo, v večini primerov pa … No, življenje ni praznik. V teoriji smo na primer napovedali tako krivuljo:

5. Dve različni seriji eksperimentov pa sta dali take rezultate:

7. Znanstvenik s tem seveda ni zadovoljen.

Toda znanstveniki niso zaman študirali. Namzani so z vsemi žavbami in hitro se znajdejo. S pomočjo zapletenega matematičnega orodja, katerega namen je izključno spraviti teorijo in prakso na skupno krivuljo poneverijo priredijo rezultate tako, da se eksperimenti in teorija zdovoljivo ujemajo. Temu se strokovno reče fitanje krivulje.

In kaj ima s tem SEO?

Če pridno delamo, bomo prej ali slej z nekim besedilom dosegli nek rezultat. Denimo, da nam določene ključne besede začnejo prinašati promet. Ugotovimo, da imamo na primer sedmo mesto na lestvici. To je super, a prvo mesto je seveda še boljše. Torej članek malce popravimo, morda malenkost skrajšamo naslov, da povečamo gostoto ključnih besed, morda spremenimo podnaslov, da bo ta bolj v sorodu s ciljano ključno besedo, morda celo ključno besedo, ki se sicer v besedilu pojavlja v tretji vrstici, premaknemo v prvo, … (da, vse, kar spada pod takoimenovani on-site SEO)

Temu rečemo tweakanje in v praksi vsekakor deluje. Vem iz prve roke.

Težava je v tem, da takšen SEO za nazaj daje vse bolj nepredvidljive rezultate. Ker na uvrstitev v iskalnikih vpliva toliko faktorjev, je dejansko težko oceniti, ali smo uspeli izboljšati svoj položaj zaradi boljše razporeditve ključnih besed, ali zaradi osvežitve vsebine. Prav tako ne moremo vedeti, ali smo si položaj pokvarili zaradi premikanja ključnih in drugih pomembnih besed z boljših na slabša mesta, ali zaradi Googlovega suma, da skušamo manipulirati z njegovim algoritmom.

Zato nekateri SEO svetovalci pravijo, naj se retro fitanju (SEO prirejanju besedila glede na zasedanje pozicij v iskalnikih) raje izognemo.

Po drugi plati pa vem za kar nekaj ljudi, ki so si z rednim tweakanjem (drug, pogostejši izraz za retro fitanje) prislužili odlične pozicije in posledično tisoče dolarjev.

Kaj torej lahko svetujem?

V retro fitanju je preveč denarja, da bi se mu kar tako odrekli. Saj poznamo tisto o plašnih in neodločnih fantih, ne? Ker pa so iskalniki zelo sumničavi, svetujem zmernost. Tweakanje da, vendar le vsakih nekaj mesecev. Ob manjših, kozmetičnih popravkih, je to tudi dobra priložnost za pregled seznama ciljanih ključnih besed in seveda linkov, tako notranjih, kot zunanjih. Ob predelovanju obstoječega besedila pa vsekakor pomislimo še na izdelavo podpornih besedil, tako na isti domeni, kot na podpornih straneh, vse skupaj lepo povezano z različnimi ključnimi besedami, da bomo poleg globine pkrili tudi širino.

Kdo ve? Morda odkrijemo še boljše, še donosnejše ključne besede, ali pa celo kar nove tržne niše!

Promocija strani

Kako promovirati spletno stran?

To je večno vprašanje, ki ne tare le začetnikov. Recimo, da imamo dobro poslovno idejo. Recimo, da smo izdelali kakovostno spletno stran z veliko edinstvene vsebine. Vendar obiska kar ni in ni. Seveda s tem tudi ni strank, ni denarja, počasi pa tudi ni več volje po dodatnem delu, kar načeloma pomeni še več vsebine.

Ker nekaj si moramo biti na jasnem: na spletu je treba delati. Sistem: sedi, uživaj, vrti palce in podobno, ne deluje, vsaj ne prav dolgo.

Rešitev je seveda v promociji, ki mora biti ob ustvarjanju vsebine in nenehni optimizaciji (vedno se najde kaka malenkost, da izboljšamo hitrost nalaganja strani, spremenimo kako ključno besedo, popravimo zastarel podatek) vsekakor del naše taktike. Kako bomo razdelili svoj čas in sredstva, moramo ugotoviti sami. Nekomu je pač bolj po meri pisati vsebino in se promovirati zgolj prek podpornih člankov, drugi bi vsebino prepustil drugim, zunanjijm izvajalcem, in sam skrbel le za promocijo, tretji bi spletne strani zgolj zasnoval in nato nadziral oboje, pa ob tem pobral del smetane, … Vendar je v vsakem primeru dobro čim bolje poznati osnove, ker bomo sicer plačali bistveno več (v času in denarju) za bistveno slabše učinke.

 

V teoriji je preprosto. Navodila za promocijo nam dajejo kar iskalniki sami. Ker pa iskalniki niso nič drugega kot podaljšek oglaševalne industrije, so seveda v očitnem konfliktu interesov in je treba njihove nasvete vzeti z nekaj rezerve. Takole gre:

1. Naredi super vsebino.

2. Vsem prijateljem in znancem na vseh socialnih omrežjih povejte zanjo.

3. Če je vsebina dobra, jo bodo ljudje delili naprej, dobila bo linke in s tem jo bodo tudi iskalniki prepoznali za kakovostno, kar pomeni, da jo bodo rangirali vse višje in višje. Če to ne bo dovolj, pa si lajhko pomagamo s plačanim oglaševanjem pri iskalnikih samih.

Strinjam se s prvo točko, kjer pa moram dodati, da se vsebina začne z raziskovanjem ključnih besed in vsaj osnovno optimizacijo.

Z drugo točko se ne strinjam iz več razlogov:

– preveč promoviranja je seveda spamanje; tako kot postanejo iskalniki živčni, če vsi linki nenenhno kažejo na isto mesto, posatnejo živčni tudi upravitelji socialnih omrežij in nenazadnje naši prijatelji in znanci, ki jim naše nenehno promoviranje hitro zleze prek glave;

– iskalniki imajo do socialnih omrežij mešane občutke, saj jim le-ti ‘kradejo’ vse večji del prometa in s tem oglaševalskega kolača, zato se zdi logično, da bi jim radi naprtili tudi del spama;

– nekatere vsebine za oglaševanje prek socialnih omrežij niso prav zanimive, nekatere pa so celo popolnoma neprimerne (čeprav je seveda mogoče prav vsako oglaševati z nekaj ustvarjalne žilice)

Tretja točka je povsem mimo. Uporabniki socialnih omrežij so vajeni uporabljati predvem – presenečenje? – socialna omrežja in je res zelo malo verjetno, da bo nekdo sestopil s svojega FB feeda le zato, da bo odprl blog, ga napolnil z vsebino, nekaj mesecev promoviral in vam podaril link. To preprosto ne gre skupaj. Če potrebujemo desetine obiskovalcev za en sam klik, so tule po mojem v igri tisoči ali deset tisoči lajkov za en sam link. Imam dovolj blogov, da lahko to vidim na lastne oči. Vsebina, ki v nekem trenutku pritegne na primer publiko s Twitterja, v eni uri dobi sto ali dvesto obiskovalcev, nato se čez teden dni isto zgodi z drugo, tretjo in tako naprej, a ‘naravnih linkov,’ dokler nisem blogov podprl z drugih svoji vsebin, preprosto ni bilo. Šele, ko sem prišel za določene besedne zveze na prvo stran, so prišli tudi linki od neznancev.

In še ti so po večini vredni 0,00 točke. Zanimivi so zgolj zaradi diverzitete in vpliva na ritem prihajanja linkov.

Pa še drugi del tretje točke: o oglaševanju. Iskalniki vam dajejo na voljo številna orodja za čim bolj učinkovito oglaševanje, a njihov prvi nasvet, ko boste ugotovili, da vam tudi plačana reklama ne zagotavlja prve strani za malce bolj konkurenčno besedno zvezo, bo, da si zvišajte ceno klika. Če to ni očiten konflikt interesov, potem res ne vem ničesar o življenju.

No, zdaj sem se razpisal o tem, kako naj bi se spletno stran promoviralo, in zakaj se mi to ne zdi najboljši pristop (čeprav ob veliki masi denarja lahko povsem spodobno deluje). Naslednjič bom predstavil nekaj idej za bistveno učinkoviteljši način promocije strani.

Kako spletni promet spremeniti v zaslužek?

(Elementi spletne strani, s katerimi povečamo konverzijo)

Postaviti spletno stran ni težko. Dobiti promet je veliko težje. Ampak zaslužiti s spletno stranjo je še veliko, VELIKOOO težje.

Seveda večina imetnikov spletnih strani izgubi voljo že ob prvi oviri, se pravi osnovni optimizaciji, ki je potreba za dotok prvih obiskovalcev, a pravo delo se s prometom šele začne. Od kod obiskovalci prihajajo? Katere besedne zveze so jih pripeljale? Katere strani na našem spletnem mestu so jim še posebej všeč? Koliko časa preživijo na posameznih straneh? Kako jih zapustijo? In zakaj, madonca, ničesar ne kupijo???

Morda ste ga prepoznali na zgornji karikaturi. Jimmy Whales je ustanovitelj ene najbolj obiskanih spletnih strani na svetu, pravega spletnega fenomena, Wikipedie. Wikipedia je lep primer strani, ki ima ogromno obiska, a ne služi denarja. Delno je to seveda posledica odločitve, da ne bo predvajala oglasov, a večina njenih strani, roko na srce, ne kliče ravno k nakupovanju.

V čem pa so spletne strani, ki denar služijo, drugačne? Katere elemente naj bi imele za čim boljšo konverzijo obiskovalcev v kupce?

1. Osnovni SEO

Ugotoviti moramo, katere besedne zveze obisk prinašajo. Statistika obiskov nam je pri tem v ogromno pomoč. Nekatere besedne zveze uporabljajo obiskovalci, ki so le radovedni, druge pa obiskovalci, ki imajo denarnico že odprto. Naučimo se jih prepoznati. Tule je nekaj primerov:

“najboljši televizor” … radovednež

“najnovejši samsung plazma” … morebitni kupec

“samsung x5  plazma ljubljana na obroke” … zelo zagret kupec (model sem si izmislil, ampak verjetno ste dojeli bistvo)

Se pravi, da svoje spletne strani čim bolj prilagodimo kupcem, ne kr vsem obiskovalcem. To ne pomeni, da strani, ki nam že prinašajo obisk, pa čeprav le firbce, pobrišimo. Nikakor ne. Ker takšne strani očitno že imajo neko avtoriteto, jih uporabimo za podporo (z njih postavimo linke na prodajne strani). Poleg tega je spletno mesto, ki ima poleg prodajnih tudi informativne strani, v očeh iskalnikov bolj zanimivo in zaupanja vredno.

2. Elementi, ki kupcu vzbujajo zaupanje

Na prvem mestu so tu pogoji nakupa (dobro preštudirajmo zakon o varstvu potrošnikov, posebej pogodbe, ki se sklepajo na daljavo), pa kontakt. Virtualna resničnost gor ali dol, kupci se še vedno bolje počutijo, če lahko zavrtijo telefon in govorijo s pravim človekom. Se pravi: kontaktni podatki z naslovom , uradnimi urami, telefoni, e-mailom in imeni prodajalcev in drugih odgovornih oseb.

Potem je tu garancija. Čeprav mnogi garancije nikoli ne izkoristijo, jo skoraj vsak rad vidi. Že omenjeni zakon o varstvu potrošnikov natanko določi kakšne garancije mora prodajalec nuditi kupcu, a to naj nas ne ovira, da tega ne bi posebej izpostavili. Poleg tega vedno poudarimo, da je nakupovanje prek naše spletne strani povsem varno, zavarovano z najnovejšijm certifikati in sploh (če je to seveda vsaj približno res).

Ne pozabimo na pričevanja. Ljudje smo družabna bitja, ki smo se skozi svojo zgodovino veliko družili v krdelih. Radi vidimo, da je v tej trgovini kupoval že nekdo drug, in da je bil zadovoljen. Ker teh pričevanj nihče ne preverja (pa tudi težko bi jih bilo), so večinoma izmišljena, a vseeno delujejo zelo vzpodbudno.

3. Zadnji udarec

Kada nakupujemo, sklepamo kupčijo. In v kupčiji se vsi radi počutimo zmagovalce.

Kupcu torej ponudimo popust. Tako ne bo le kupil izdelka, ampak tudi nekaj prihranil. Prihranjen denar pa je enak zasluženemu, z davčnega vidika (ker je že v žepu) celo boljši.

Kupcu dajmo darilce. Včasih je že zelo ceneno darilo dovolj, da nagne tehtnico na stran odločitve o nakupu. Ko so pred leti ob pralnih praških začeli ponujati novotarijo (žvečilni gumi), je toliko ljudi kupilo prašek le zaradi darila, da so začeli žvečilne prodajati še posebej. Tako je bil rojen Wrigley.

Opomnimo kupca, da je naša ugodna ponudba omejena s časom ali količino. Morda kupec še cinca in ga bo ura, ki odšteva minute do konca ugodne ponudbe, ali napis ‘le še dva kosa v skladišču’ potisnil v smeri nakupa.

In za konec …

Nakup naj bo enostaven. Amazon kot največja spletna štacuna je šel tako daleč, da je hotel svoj sistem s pritiskom enega gumba celo patentirati. Zapletena registracija, potrditveni e-maili, izpolnjevanje obrazcev in tako naprej so same ovire v procesu nakupa. Zato stremimo k čim bolj preprostemu sistemu, ki mora biti pregleden in varen. In zapomnimo si, a ga bomo morali ves čas nadzirati in popravljati, ker je splet pač dinamičen kot življenje samo in se optimizacija nikoli ne konča.

Zdaj pa veselo na delo!

 

Kako oceniti konkurenco?

Na postavljanje spletnega mesta lahko gledamo kot na ustvarjanje zmagovalne ekipe. Vsak ekipa je sestavljena iz posameznikov, iz katerih poskusimo iztisniti največ. Posamezna spletna stran je podobna članu nogometnega moštva. Nekdo je boljši v obrambi, drugi zna dobro zadrževati žogo, tretji zna samo iz neposredne bližine zabiti žogo v mrežo, a mu jo je treba prinesti na pladnju. Je pa zato pri svojem delu neusmiljen.

Tudi spletne strani se znotraj posameznega spletnega mesta razlikujejo med seboj. Informativne odgovarjajo na vprašanja obiskovalca, ki je na stran prišel in ga usmerjajo k še podrobnejšim informacijam. Prodajne strani iz obiskovalca izvlečejo denar. Nekatere na videz nimajo posebnega učinka, a bi se brez njih povezave med drugimi stranmi porušile.

Ko se na spletu borimo za pozicijo pri vrhu zadetkov na seznamu rezultatov iskanj, je seveda smiselno oceniti konkurenco. Imamo opravka s profesionalci ali amaterji? Igramo v prvi ligi ali na regionalnem nivoju? Kakšno ekipo moramo sestaviti? Koliko časa in denarja potrebujemo za sestavo prave taktike in koliko truda bo šlo za trening? Lahko pričakujemo rezultate že v tej sezoni ali šele čez dve ali tri leta? Bi bilo morda smiselno poiskati drugačno tekmovanje?

Prva ocena konkurence je pogled na lestvico zadetkov. Zanima nas le prva stran, še posebej zgornja polovica. Se pravi prvih pet zadetkov. Če se za ciljano bnesedno zvazo tam znajdejo različne velike in ugledne strani, kot so novičarski portali, YouTube, Wikipedia, specializirane strani za določena strokovna področja in podobni težkokategorniki, imamo zelo slabe možnosti.

Če pa imamo opravka z navadnimi smrtniki, si velja vzeti čas in narediti približno oceno situacije.

Najprej si ogledamo spletno mesto. Je videti optimizirano? Ima naslove, tage, opise, opise slik in druge on-site zadevščine urejene? Kaj pa volumen spletnega mesta? Je na njem nekaj sto člankov, ki tudi vsak zase rangirajo in podpirajo osnovno ciljano besedno zvezo?

Vse našteto je seveda mogoče premagati, a proti naslovu s tisoč podstranmi velja ubrati drugačno taktiko kot proti mini spletnemu mestu, ki se mu vidi, da ga je nekdo na hitro postavil in šel novim prigodam naproti.

Težje je premagti spletno mesto, ki je že zelo staro, seveda staro v internetnem smislu. Deset let je na spletu že kar veliko. S takšno stranjo, tudi če ni povsem optimizirana, se nova spletna mesta težko kosajo. Starost spletnega mesta preverimo na servisu who.is.

Še težje je premagati spletno mesto z dobrim profilom linkov. Linke si lahko ogledujemo z različnimi plačljivimi ali brezplačnimi servisi, a med vsemi je verjetno najboljši na ahrefs.com. Tam je vse skupaj predstavljeno tudi grafično, videti je, v kakšnem ritmu so linki h konkurenci prihajali in v kakšnem so (če so) odhajali.

Že pogled na hitro nam pove, ali ima konkurent linke z GOV in EDU domen, ki jih je dobiti težje od ostalih, ali pa si je zgradil avtoriteto z avtomatskim komentiranjem na ruskih blogih. Vsak posamezen link je seveda mogoče še naprej analizirati glede na avtoriteto in link profil strani, na kateri se nahaja. In tako naprej v nedogled.

Ko konkurenco ocenimo, se odločimo, ali gremo v tekmo, ali ne. Če gremo, je treba narediti taktiko in nato delati. Trdo delati. Priložnosti za lahek zaslužek na spletu je vse manj, vse več pa poznam primerov ljudi, ki so kljub pomanjkljivemu znanju optimizacije z vztrajnim delom dosegli omeme vredne rezultate.

Googlova trditev, da se je je treba osredotočiti na vsebino in bo za otalo poskrbel njihov algoritem je vsaj v nekaterih primerih vse bliže resnici. Ljudje z voljo do pisanja tudi na zmerno avtoritativnih spletnih mestih s PR 3 ali 4 po dvesto ali tristo napisanih in objavljenih straneh vse pogosteje začno po forumih poročati o prvih zaslužkih. Sprva gre le za nekaj deset dolarjev, a z dodatnim delom mesečni zaslužki počasi zrasejo v stotine inc celo v tisoče.

Marsikdo se spotoma nauči nekaterih trikov na področju raziskovanja besed, kar pomeni, da zna ob vse boljšem pisanju (vaja dela mojstra) tudi najti vse bolj zanimive besedne zveze (čeprav so mnoge donosne besedne zveze že zelo zasedene, se nenehno pojavljajo nove, obetavne in v statistiko še ne zajete). Marsikdo si sčasoma zgradi malo podporno mrežo blogov, WEB 2.0 strani, najde followerje na Twitterju, FB-ju, Pinterestu in še kje, tako da promet raste, raste, raste in s tem seveda tudi možnost zaslužka.

Brez prometa na spletu seveda ni zaslužka. Toda tudi s prometom zaslužek nikakor ni zagotovljen.

Več o tem, kako promet pretvoriti v denar, pa prihodnjič.

Kako povečati avtoriteto svojih spletnih strani?

Odkar je Google prevzel primat med iskalniki na spletu, je avtoriteta vsake posamezne strani (pozor, to ni isto kot avtoriteta spletnega mesta, čeprav sta seveda stran na spletnem mestu in samo spletno mesto povezana) eden najpomembnejših faktorjev za uvrščanje na lestvici iskanj.

Novo spletno mesto je vedno brez avtoritete. Tudi, če ga takoj povežemo z zelo močnimi linki (na primer s strani poslovnih partnerjev ali če je spletno mesto v sklopu skupine več uglednih spletnih mest), je v formuli še vedno prisotno nezaupanje zaradi novosti. Ko to spletno mesto pridobi nekaj povezav in preteče nekaj vode, mu avtoriteta raste, in če so linki prihajali v nekem nesumljivem zaporedju, bo tudi zaupanje iskalnikov do tega mesta in strani na njem vse večje. Se pravi, da bo tudii nova stran na takšnem zaupanja vrednem mestu lahko kotirala na lestvicah relativno hitro. Ugledno novičarsko spletno mesto lahko svoje novice spravi k vrhu lestvic v nekaj minutah.

Seveda si takšna spletna mesta do uvrstitev pomagajo z aktivnostjo socialnih omrežij, kot je na primer FaceBook. Vendar so rezultati le začasni. Pri novici to ni nič hudega, saj bo čez nekaj dni stara in čez nekaj tednov verjetno povsem nepomembna. Prav je, da izgine z lestvic.

Kaj pa, če bi radi svoje strani rangirali hitro in kolikor toliko trajno?

Vrstni red je takšen:

1. Pisati vsebino. Nato še več vsebine. To naj traja vsaj mesec dni, še raje tri ali šest.

2. Posamezne vsebine redno, a ne preveč agresivno promovirati na socialnih, oziroma družabnih omrežjih (ja, to je iztočnica, da tudi strani, ki jo pravkar berete, pritisnete kakšen FB lajk). Delati keyword research. Izbirati longtaile z malo ali celo brez konkurence. Število iskanj za te longtaile ni pomembno, tudi 10 na mesec je v redu, če so le relevantni z našimi glavnimi ciljanimi besednimi zvezami, za katere pa zaenkrat najbrž še ne moremo rangirati.

3. Vsebine redno, a ne preveč agresivno interlinkati. Z vsake, ali vsaj z večine strani postavljati linke na že uveljavljene, avtoritativne strani, kot so strani vlad, nepridobitnih organizacij, znane informativne strani in strani, ki že imajo avtoriteto v naši ciljani niši (seveda ne linkamo neposrednih tekmecev).

4. Ko preteče nekaj časa (glej prvo točko) ali nas mine potrpežljivost, izmenjajmo linke s prijatelji, znanci, poslovnimi partnerji itd. Naj bodo čim bolj relevantni. Naj bo to zmes linkov na osnovno spletno mesto in deep linkov na posamezne strani.

5. Vpišimo spletno mesto v nekaj spletnih imenikov. Le malo jih je vrednih truda, a prgišče takih linkov vseeno pomaga k IP diverziteti, ki je tudi del skrivne Googlove formule. Seveda ne vpišemo vseh hkrati. Če jih bo, recimo, pet, bi jaz za to porabil cel mesec. Morda porabimo tudi nekaj denarja za legalno oglaševanje.

6. Šele, ko imamo že nekaj zgoraj naštetih linkov, se velja lotiti agresivnejših tehnik. Še vedno je mogoče dobiti kar nekaj avtoritete prek takoimenovanih Web 2.0 strani, guest bloganje je tudi lahko koristno. Postavimo nekaj podpornih spletnih strani (mini strani), na primer na brezplačnih servisih in začnemo še tam dodajati vsebino in zmerno linkati.

7. Vse naše dejavnosti primerno podpiramo z dejavnostjo na socialnih mrežah.

8. Po določenem času, če smo vse naredili prav, s ščepcem sreče, itd., verjetno za nekatere besedne zveze že rangiramo na dobrih mestih na lestvicah. Zdaj je pravi čas za analizo konkurence. Ker smo jih najbrž malo spremljali že prej (pravzaprav nima niti smisla začeti, dokler ne ocenimo možnosti za zmago proti že obstoječim konkurenčnim stranem), lahko tudi ocenimo, ali delajo prav, in ali je vredno njihovo delovanje oponašati. Če je odgovoro pozitiven, začnemo delati isto, vendar bolje. Zmaga je potem le še vprašanje časa.

Zdaj smo prišli do pomembne spletne resnice. Ni pomembno, ali so naše spletne strani boljše od drugih, pomembno je le, da so pri vrhu lestvic, se pravi, da iskalniki z nekimi razlogi verjamejo, da so naše strani boljše od drugih.

Lestvice so vedno relativne. Vedno gre za primerjavo. Več o primerjavah spletnih mest bom povedal prihodnjič.

Kako pravilno graditi linke?

Povedal sem že, da na spletu brez linkov, ki kažejo na našo spletno stran, praktično ne obstajamo. Seveda so tudi izjeme, na primer strani, ki se oglašujejo prek drugih medijev, e-mail list, socialnih omrežij in tako naprej, a vse našteto so pravzaprav tudi linki, tako da le potrjujejo mojo trditev.

Povedal sem tudi, da iskalniki pozorno spremljajo naše linke. Zanima jih od kod prihajajo, kdaj se pojavijo, kam natanko kažejo, kako so oblikovani (na primer prek anchorja ali slik) in koliko časa trajajo (mnogi linki se po določenem času deindeksirajo). Nekateri linki se namreč iskalnikov zaradi možnosti manipuliranja zdijo sumljivi, nenaravni. Tako sem tudi napisal posebno objavo o naravnih linkih.

Tokrat bom opisal splošen postopek gradnje linkov, za katerea sem prepričan, da deluje. Vem, da se marsikdo s tem ne bo strinjal, ker je postopek preprosto prepočasen in prezahteven, a vendarle sem postopek preizkusil sam, je povsem v skladu  smernicami, ki so jih podali iskalniki, in ker se postopek dejansko v zadnjih desetih (!) letih ni prav nič spremenil.

Oglejmo si link profil tipičnega spamerja:

No, takle profil je imel spamer pred izbruhom socialnih omrežij, zdaj lahko prištejemo še nekaj sto lajkov s Fejstbuka, retwittov s Twitterja, pinov s Pinteresta in drugih ‘signalov’, ki jih je mogoče kupiti na Fajverju.

Če njegova prodajna stran ni dosegla pozicij, ki jih je pričakoval, je preprosto odprl še nekaj profilov na forumih, prekopiral objave z že obstoječih blogov na nekaj novih blogov, zatežil še parim prijateljem, da ga polinkajo in prej ali slej je pristal na prvi strani.

Potem so se s Pingvinom in Pando nekatere stvari spremenile, a še vedno se da goljufati in popolnoma sem prepričan, da se bo dalo goljufati tudi v prihodnosti. Le drugačne bližnjice bo treba iskati, nenehno ostajati korak pred posodobitvami algoritmov, ki preganjajo spamerje, takšno je pač življenje, …

Vendar obstaja tudi druga pot, kjer se z muhami iskalnikov ni treba nenehno obremenjevati. V bistvu je zadeva zelo preprosta, ni pa hitra.

Takole gre:

Trdno verjamem, da je struktura prava in takoj bom odgovoril na dva poglavitna pomisleka ljudi, ki so nekaj podobnega poskušali, pa ni šlo:

1. Od kod avtoriteta?

Sprva temelji zgolj na vsebini. Če je vsebine dovolj in je relevantna (se pravi povezana s tistim, kar bi radi publiki ponudili), jo bo prej ali slej nekdo nekdo odkril na nek longtail (neko daljšo besedno zvezo, ki je nekako povezana z našo ‘prodajno’ besedno zvezo). Longtailov nikoli ne podcenjujmo. Med dvajsetimi in tridesetimi odstotki tistega, kar ljudje tipkajo v okenca iskalnikov, ni v noeni statistiki. Nekateri so pač izvirni. Ponudimo jim kaj pametnega.

2. Koliko vsebine (informativnih strani) je dovolj?

To je odvisno od konkurence. Za lažje besedne zveze (kot je na primer salsa ali palačinke) je morda dovolj tri do pet strani, za težje (vedeževanje ali računovodstvo), pa jih morda niti sto ne bo dovolj. Vendar je vsekakor najboljen imeti veliko vsebine, ker je to eden od dveh najpomembnejših znakov, da stran ne pripada spamerju. Drugi znak je seveda čas. Spamer ni potrpežljiv in ne more čakati šest mesecev, da ga bodo iskalniki izvolili opaziti. Tega parametra se skoraj ne da ponarediti. Skoraj, čeprav bom ob priliki pisal tudi o tem orodju za nekoliko naprednejše SEO mojstre.

Dodajmo za dobro mero še tretje vprašanje, povezano z odgovorom na prvo:

3. Kako pa pridobiti avtoriteto v kasnejših fazah, se pravi, ko imamo na spletnem mestu že nekaj vsebine (na primer deset strani) in obiska (na primer deset obiskovalcev na dan)?

O tem bom pisal prihodnjič.