Kaj je Google Penguin?

oktober 31, 2013

Googlov Pingvin se pogosto pojavlja v povezavi z Googlovo Pando. Razlogov za to je več, glavni je vejetno ta, da sta obe črno-beli živali usmerjeni proti prepovedanim (se pravi črnim, black hat) tehnikam optimizacije, ki jih spletni mojstri uporabljajo za čim boljše uvrščanje v rezultatih iskanj.

Dodaten razlog je seveda, da sta se Panda in Pingvin pojavila skoraj hkrati.

Dejansko gre za dve plati iste medalje. Če je Panda napadala strani z nekakovostno vsebino (podvojena vsebina, malo informacij, a veliko reklam, keyword spamming, itd.), je Pingvin usmerjen na povezave iz takoimenovane slabe soseske. Se pravi, da Panda gleda na on-site, Pingvin pa na off-site SEO.

google-je-izbral-crno-belega-pingvina

Googlov Pingvin je napadel predvsem plačljive servise, ki so prek razpredenih mrež blogov proti plačilu ponujali linke. Da brez linkov ne moremo računati na omembe vredne pozicije za katerokoli besedno zvezo, ki je vredna vsaj malo denarja, je seveda jasno tudi začetnikom, da pa je linke, ki bi bili kaj vredni, še posebej v velikih količinah, težko dobiti, prav tako hitro ugotovimo.

Kjer je potreba, je tudi ponudba, zato so spletni mojstri hitro vpregli mreže svojih starih strani, ki so iz različnih razlogov nastajale po vseh koncih sveta in končno pristale v njihovih pohlepnih podjetnih rokah. Ker so imeli takšni blogi različne IPje, bili različno stari, imeli različna imena in sploh, so linki s takšnih blogov delovali dokaj naravno.

Če v osnovi niso bili ravno blogi, so jih v bloge predelali.

Če niso bili indeksirani, so jih pač s pinganjem in drugimi načini vzbujanja pozornosti pač indeksirali.

Če niso imeli avtoritete, so pač na pokopališču zapuščenih domen nakupili nekaj domen z malce višjim PageRankom.

In tako so nabrali stotine blogov, ki jim je manjkalo le vsebine, to pa so z veseljem (in linki na svoje prodajne strani) ponudili kupci, ki so za nekaj deset dolarjev mesečne naročnine dobili soliden pritok linkov. Pravzaprav so lahko ob doplačilu dobili še vsebino.

Nekaj časa je trajalo, da se je Google zmigal, prišlo je celo tako daleč, da so nekateri podjetni spletni uporabniki servisom, kot je bil BMR (Build my Rank), vplačali desetine tisočev dolarjev, a enkrat se je moralo zlomiti. Če me spomin ne vara, je BMR padel še pred Pingvinom (BMR je bil uradno deindeksiran marca, Pingvin pa je nastopil aprila 2012), kajti njegov vpliv na rezultate iskanj je bil zelo opazen in konec koncev se je storitev jasno in glasno  reklamirala (tudi na Googlu!)

BMR ni bil edini, omenim lahko še Rank Jumpers, Link Authority, LinkVine, LinkVana, Authority Link Network in tako v nedogled, da ne grem še v ruske mreže, ki so se nekaj časa zdele nedotakljive, ap je na koncu udarilo tudi njih.

Kar me je presenetilo, je število slovenskih uporabnikov, ki jih je Googlov Pingvin prizadel. Ne zato, kar je naš trg relativno nezanimiv in omogoča posledično bistveno več goljufanja, vključno z legalnim nakupom PR 7 linkov, ampak zato, ker so naš SEO trg že zdavnaj zasedli izdelovalci spletnih strani, ki v vsako izdelano stran vstavijo tudi povezavo na svojo  osnovno stran, iz katere lahko (proti plačilu) s pomočjo linkov poganjajo skoraj vse, kar jim pade na pamet.

Ampak, da ne zaidem …

Google je ob Pingvinu prvič ponudil tudi možnost disavowanja linkov, se pravi, da lahko spletni mojster iz izračuna izključi povezave, ki kažejo na njegovo spoetno stran, pa mu morda bolj škodijo kot koristijo.

S tem je Google uradno priznal, da lahko linki tudi škodijo (prej so uradno le koristili, ali bili brez vpliva), je pa po mojem tudi sam sebe ugriznil v jezik.

Namreč!

Povezave, ki z drugih strani kažejo na našo spletno stran so dragocene ravno zato, ker, nanje (kao) nimamo vpliva. Če jih lahko disavowamo, seveda vpliv imamo!

Druga zanimiva zadeva z disavowanjem je izdajanje mrež, za katere Google še ne ve. Ko spletni mojster posumi, da mu določena povezava škodi, jo prijavi centrali in Googlovi robotki jo vržejo iz izračuna. Zraven pa morda (pravim morda, a mislim najbrž) zapišejo še, da gre za sumljivo sosesko in bi morda (najbrž?) veljalo v prihodnje vse povezave s te strani malce prevetriti!

Zvit primer big brotherja, kajne?

No, ker brez linkov vsekakor ne bo šlo, si velja zapomniti kriterije, po katerih lahko mrežo blogov, ki bi nam lahko škodili, prepoznamo.

O tem prihodnjič.

Advertisements

Kaj je Google Panda?

september 20, 2013

Google (kot vsi ostali iskalniki) razvršča rezultate iskanj s pomočjo dokaj zapletene matematične formule, ki se spreminja v povprečju približno enkrat na dan. Večina teh sprememb je malenkostnih in jih celo upravljalci spletnih strani in spletni marketingarji komaj opazijo.

Sem in tja, recimo dvakrat ali trikrat na leto, pa se algoritem izračunavanja bistveno spremeni. Takrat po spletu završi, saj takšna spremeba ‘prizadene’ tudi do nekaj odstotkov rezultatov. To se morda ne sliši veliko, a zaradi takšnih sprememb je bankrotiralo že kar nekaj podjetij, ki so zaposlovala stortine ljudi in ustvarjala milijonske promete.

Ena izmed najbolj razvpitih sprememb v zadnjih letih je takomenovani Googlov Panda.

google-panda

Googlova Panda je strah in trepet spammerjev

Googlova Panda je naperjena predvsem proti takoimenovanih nizki kakovosti spletnih strani. Zasnovali so jo na podlagi testiranj obnašanja uporabnikov, ki nekatere strani zapustijo hitro in se vrnejo na seznam zadetkov, na drugih straneh pa se zadržijo bistveno dlje in jih zapustijo preko kakega linka na drugo spletno stran. Sklepanje, da so bili uporabniki v enem primeru nezadovoljni s ponujenim rezultatom, in da so v drugem našli nekaj uporabnega, zanimivega ipd., gotovo ne more biti daleč od resnice.

In kaj šteje kot nizka kakovost?

– strani z zelo malo vsebine (absoultnega merila tukaj ni, a stran z le nekaj besedami nikakor ne bi smela rangirati višje od strani s stotinami ali celo tisoči besed)

– strani z zelo agresivnim oglaševanjem (spet je težko reči kaj je preveč, a vrstica z informacijami in trideset reklamnih sporočil gotovo ne more biti dobro in uporabniku prijazno razmerje)

– podvojena vsebina (isti članek, ki ga najdemo na stotinah različnih spletnih lokacij vsekakor ne bi smel pomagati k rangiranju ne sebe, ne strani, na katere kažejo njegovi linki, saj ne prinaša uporabnikom ničesar novega)

– strani z zelo visoko gostoto ciljanih besednih zvez (če na primer ciljamo besedo zobozdravnik, bi namesto konkretne vsebine v zvezi z zobozdravniki stran izgledala takole: najboljši zobozdravnik, zobozdravnik ljubljana, zobozdravstvene storitve, dežurni zobozdravnik, zobar za otroke…)

itd.

Kot je razvidno, ne gre za stroga pravila, ampak prej za zmes signalov, ki jih boti iskalnikov najdejo s preprostimi matematičnimi operacijami in algoritem potem preračunava zbrane informacije, da za vsako spletno mesto sestavi takoimenovani score card.

Spletna mesta z malo stranmi, malo vsebine, veliko podvojene vsebine, veliko reklamami in visokim bounce rateom (uporabnik pride na stran in jo nemudoma zapusti) so bila s Pando najbolj prizadeta. To so seveda tipična spletna mesta spammerjev, vendar so bila s Pando prizadeta tudi povsem legitimna mesta, ki:

– so ponujala koristne informacije, pa so bile te podane z le malo besedami

– so imela objavljeno podvojeno vsebino, ki jo je od njih ukradel nekdo drug in je ta (tat) iz nekega razloga (običajno zato, ker o optimizaciji ve več od poštenega lastnika) rangiral višje

– so imela visok bounce rate kot posledico slabe optimizacije in neposrečene interpretacije botov pri branju vsebine

itd.

Google se zaradi nekaj nedolžnih žrtev ni nikoli razburjal, a žal je v praksi Pandin mitraljez verjetno pokosil več poštenih kot pokvarjenih. Medtem ko so barabe poiskale luknje in začele z novimi triki, so pošteni ljudje bankrotirali in delali samomore.

Ja, spletni iskalniki niso idealni poslovni partnerji …

Kako pa se ubranimo Pande?

V osnovi z izvirno in svežo vsebino. Z veliko izvirne in sveže vsebine. Z vztrajnim preganjanjem tatov (verjeli ali ne, včasih to celo pomaga). In vsekakor z nenehnim iskanjem alternativ prometu z iskalnikov.

Ker tudi, če se izognemo Pandi, nas morda lahko doleti Pingvin.

Kaj je Google Pingvin, pa naslednjič.

Zakaj na spletu brez linkov ne gre (in po mojem tudi nikoli ne bo šlo)?

maj 28, 2013

Približno leto dni delam na spletnem mestu, kjer prevladujejo avtorji, ki ne verjamejo v backlinke. Njihova filozofija je preprosta:

1. Dober keyword research.

2. Dober članek, optimiziran za ciljano besedno zvezo.

3. Ob dobri prvi in drugi točki je rezultat skoraj zagotovljen, ob dovolj veliki količini člankov pa se na uspeh lahko stoodstotno zanesemo.

white-hat-seo

Backlink? Ne, hvala!

No, mene je tak pristop zelo presenetil. Na tisto spletno mesto sem prišel, da bi strani s tistega mesta porabil za backlinke na strani nekega drugega spletnega mesta, kjer sem se naučil, da s primernim backlinkanjem lahko dosežeš čudeže.

Linke potrebujemo iz zelo preprostega razloga.

Google, vodilni iskalnik na spletu (ki pa mu ne gre več tako dobro, kot pred kakim letom), je svoj uspeh zgradil predvsem na linkih. Pred njegovim prihodom so iskalniki ocenjevali strani predvsem po vsebini, zato so na lestvicah vodile izrazito slabe strani z visoko gostoto ciljnih ključnih besed.

Googlova predpostavka, da bi zgradili lestvico na principu priljubljenosti, v bistvu sploh ni slaba (čeprav se je zelo hitro izrodila). In kako meriš priljubljenost na spletu? Po številu linkov vendar!

Se pravi več linkov imaš, več veljaš. Tako je Google v nekaj letih postal najuspešnejši iskalnik na svetu.

Imetniki strani pa so začeli pospešeno pridobivati linke.

Zato je Google odgovoril (in to počne v povprečju še vedno približno enkrat na dan) z ocenjevanjem linkov. Količina ni več nujno premagala kakovosti. Kakovost linka pa je zelo težko oceniti.

S Pingvinom, ki linke iz slabe soseske uporablja tudi za negativno rangiranje, so se zadeve še bolj zapletle in z Goolovim projektom avtorstvo se bodo prav gotovo še bolj ()čeprav bo ideja morda tudi povsem propadla, saj bo hitro zašla na področja varovanja zasebnosti in podobno, da ne omenjm milijobnov lažnih profilov, ki jih ustvarjajo skoraj vse SEO firme.)

Google Penguin

Googlov Pingvin

Iz zapisanega je, upam, jasno, da se Google od samega začetka ukvarja z linki in se pravzaprav vsak dan bolj (saj jih je vsak dan več in so vse bolj raznoliki). Drugi iskalniki seveda ponižno capljajo za njim in tega trenda ne morejo spremeniti.

Kaj pa moji ‘kolegi’ s tiste strani, kjer ne verjamejo v backlinke?

Hja, svoje delo vseeno promovirajo. S Twitterjem, Redditom, mailing listami, pinganjem, Pinterestom, Rebel Mousom in vsem, kar vam pade na pamet. In prav vsaka od naštetih zadev ni v resnici nič drugega kot link, ki lahko vodi do obiska.

Se pravi, da tudi oni linkajo. Le njihovi linki so malce drugačni od linkov s tega bloga.

Če pa slučajno komu uspe zadeti zelo dober keyword brez konkurence, lahko seveda zasedejo prvo mesto tudi povsem brez backlinkov. Vendar jim tudi v tem primeru pomaga avtoriteta strani, na kateri imajo članke postavljene, pa seveda povezave med članki, se pravi v obeh primerih smo spet pri linkih.

In še nekaj se bo zgodilo. Taisti keyword bo prej ali slej naciljal še kdo drug. Prav nobenega dvoma ni, da si bo do prve pozicije pomagal tudi z backlinki.

Backlinking še zdaleč ni mrtev, samo vse bolj zapleten postaja.

Ker opažam, da je med uporabniki spleta nekaj zmede pri izrazih, kot so Panda, Pingvin, slaba soseska in podobno, bom naslednjič napisal še nekaj besed o tem. Lahko pa tudi kaj predlagate sami:)

Kako so videti naravni linki?

februar 26, 2013

Marsikaj je lahko videti naravno, zato natančnega odgovora ne morem ponuditi, a imam svojo teorijo.

Najprej mnenje nekaterih veteranov:

“Noben link ne more škoditi.”

Morda še pripomnijo:

“Hja, če najprej nimaš nobenega, nato dobiš naenkrat tisoč linkov in potem spet nič, se iskalnikom lahko zazdi sumljivo.”

naravni-linki

Vse je naravno (vir: Pixabay)

S tem se žal ne morem strinjati, ker sem pred slabim letom doživel bombo v oblikih dveh (!) linkov s PR 4 (PR je seveda okrajšava za PageRank). Pravzaprav sta bila samo bloga ocenjena s PR 4, objavi pa sta bili novi, izvirni, vendar morda kar malo preveč optimizirani (in še obe za isto besedo – cepec!).

– ker sta bila bloga objavljena na istem IP-ju (čeprav različnih naslovih),

– ker sta prišla z blogov, ki sta morda na seznamu ‘slabe soseske’ (vsi linki s teh dveh blogov so namenjeni podpori, ni pa na primer linkov na avtoritarne strani ali kakšnih drugih za povprečen blog tipičnih linkov, kot so videi z YouTuba, posti na drugih blogih, novice na različnih portali, Wikipedia itd.)

– ker sta bila oba uvrščena pod novo kategorijo

– ker sta bila objavljena naenkrat

je Gugl posumil v ‘naravnost’ takšnih povezav in namesto, da bi z dvanajstega mesta  za to besedo napredoval na peto ali šesto, me je vrgel na dvesto deseto!

Da bi zadeve še bolj zapletli, smo eno objavo čez kako uro umaknili. Tudi to se je Guglovim botom verjetno zdelo sumljivo. Eno je, da dobiš dva (samo dva!) močna linka (ampak spet ne tako zelo močna) naenkrat, drugo pa da potem eden skoraj takoj po indeksiranju izgine.

Mimogrede – bombardirana stran je bila stara že dve leti in je nanjo kazalo že nekaj deset zelo raznolikih linkov.

Gugle je mojo stran cel mesec žongliral med drugo in dvajseto stranjo rezultatov, nato pa sem obupal in umaknili smo še drugo objavo. Finančne škode ni bilo nobene, za tisto besedo imam sedaj drugo mesto in verjetno bo prišlo kmalu tudi prvo, pa brez posebnega truda, bilo pa je poučno.

Sedaj takšnih linkov ne postavljam več.

Raje odprem nov blog, napišem par objav, niti ne nujno optimiziranih, morda le s površnim kw researchom, nato pa, ko blog začne dobivati obisk (vsaj nekaj obiskovalcev na dan), nanj postavim kak link s katerega od blogov, oz strani, ki že imajo nekaj avtoritete.

Vedno dajem deep linke (torej na objave, ne na osnovni naslov bloga), če se le da, jih dajem s svežih objav (torej ne z objav, ki so bile indeksirane že pred meseci), ko je teh deep linkov že nekaj in je promet primerno večji (na primer deset ali dvajset obiskovalcev na dan), pa postavim tudi kak malo boljši link, morda celo z blogorole in to kar na osnovni naslov bloga, kar bi bil v primeru, ki ga berete, kar https://seofrik.wordpress.com/.

Tako blogi počasi rastejo po količini objav in količini linkov in šele, ko je objav vsaj deset, zmanjšam intenziteto pri vsebini, pa zato malo bolj skrbim za pritok linkov.

Trudim se, da na vsakem blogu nekaj objavim vsaj enkrat na mesec, a mi ne uspe vedno. Ko pa objavo izpeljem, jo vedno z mislijo, da bralcem in iskalnikom ponudim nekaj izvirnega, zanimivega, spotoma pa še postavim kakšen link. Vsak tak link je po mojem v očeh iskalnikov videti naravno. Avtoriteto in starost namreč pridobiva postopno in, glede na to, da včasih objavljam pogosteje, včasih redkeje in praviloma linkam na strani, ki tudi že imajo nekaj avtoritete, je to iskalnikom verjetno všeč.

Promet že kaže tako.

Kdor je zdržal do konca te absolutno predolge objave, je verjetno opazil, da zelo veliko govorim o pomenu linkov. Nekateri menijo, da linki niso več tako pomembni, kot so bili, da je on-site seo edini pravi, da je link-building mrtev in bodo namesto linkov prevzeli vlogo razsodnikov v SERPu znaki socialne aktivnosti,  a s tem se ne strinjam.

Zato bom naslednjič zapisal nekaj misli o tem, zakaj so linki tako pomembni in zakaj bo tako po mojem ostalo še kar nekaj časa.

Kako dobiti zastonj link?

december 7, 2012

Plačaš ga! Tako ali drugače link vedno plačaš!

Kdor se je s svoj spletno stranjo ali blogom ukvarjal več kot eno uro, se bo gotovo strinjal, da na spletu, kot tudi sicer v življenju ni nič zastonj.

Seveda je servis, na katerem sem postavil tale blog, uradno  brezplačen. A že takoj na začetku, ob sami registraciji, ko je treba vsaj približno izbrati videz bloga, lahko izbiraš med stotinami tem. Nekatere so brezplačne, druge pa niso. In tiste druge so praviloma boljše. Ne bom se spiščal v razloge, ker bo šla tokrat beseda predvsem o linkih in o tem, kako jih dobiti čim ceneje, če že zastonj ni mogoče. Dodal bi le, da se po ponudbi za plačilo takoimenovanih premium tem zadeva samo še stonjuje. Več prostora, ime domene po meri, karkoli, vse je treba plačati. In prav hitro smo ob nekaj stotakov, kar je ob današnji ekonomiji še  toliko bolj zaskrbljujoče.

Noben link ni zastonj

Za vsak link plačamo

Prejšnji sem govoril o promociji s pomočjo Facebooka. Je precej zamudna in daje kratkotrajne učinke, zato jo ocenjujem za tvegano naložbo. Če pa se že gremo, ne smemo razmišljati o enkratni promociji prek Facebooka, ampak o nenehnem dotoku lajkov. Če se zanašamo samo na FB lajke, namreč potrebujemo ves čas nove, saj njihov učinek zelo hitro zbledi.

Seveda lahko težimo vsem prijateljem in ‘prijateljem’. Večina nas z veseljem naredi uslugo ali dve, potem pa nam počasi vse skupaj začne presedati. Na strani našega podjetja dobimo na dan po deset, dvajset takih želja in človek pač ne more porabiti celega delovnega dne za to (trend gre namreč v to smer – vsak dan več, posebej ko ljudje zavohajo, da si ‘lajker’).

Drug način je z nakupom. Pri nas je že kar nekaj podjetij, ki lahko organizirajo različne nagradne igre in podobno v zameno za lajke, a to ni prav poceni. Za majhne ribe je veliko ugodneje, če lajke kupimo na portalu, kot je Fiverr.

Tam se da dobiti marsikaj in cena je navedena že v imenu. Pet dolarjev za (vpiši in izberi ponudnika) pač ni veliko denarja in, tudi če se ne posreči, za večino med nami ne predstavlja konca sveta. Ko imate na strani sto FB lajkov, bodo bralci rade volje pritisnili še kakšnega svojega. Zastonj!

psihologija-mnozic

V množici se mnogi obnašajo kot ostali

No, zadnjič sem doživel nekaj izjemnega, kar sem izkoristil za zanimiv poskus. Moj članek je bil prikazan na prvi strani zelo obiskanega portala. To je trajalo le en dan, a obisk (stokrat višji od običajnega), je prinesel lepo vzpodbudo. Nekdo je na članek nalepil povezavo s svojega bloga, ki ima PageRank 5, se pravi je avtoritativen in še tematika je zelo sorodna, kar pomeni ozko usmerjeno skupino obiskovalcev (z možnostjo prihoda kakšnega novega linka) in relativno visoko moč v očeh iskalnikov. Tudi veliki G me je po nekaj dneh obotavljanja za osnovno ciljano zaporedje besed s petega mesta premaknil na tretje in to mi sedaj dolgoročno prinaša višji obisk kot prej (sedaj je obiskovalcev skoraj dvakrat toliko kot prej).

Seveda se na tak krompir ne moremo zanašati, čeprav se že statistično gledano pri množici objavljenih člankov prej ali slej mora zgoditi. Vendar pa lahko mogoče kakšen link tudi kupimo? Legalno je to mogoče prek oglaševanja, nelegalno (v očeh Googla, ki pa trenutno še ne postavlja zakonodaje, se pravi, da s tem dejansko ne kršimo nobenih zakonov) pa kar pri straneh, ki so pripravljene linke prodati.

Hiter pregled cen: za PageRank 0 link 1 EUR, za enko 2 EUR itd., v glavnem se da dobiti kar precej linkov za relativno malo denarja. Tisti, ki linke prodajajo, jih običajno v paketih (v Sloveniji ima kar nekaj ljudi pod nadzorom prek 50 spletnih naslovov in temu ustrezno količino in raznovrstnost za prodajo linkov).  Za ‘lahke besede’ lahko za 30 ali 50 EUR dobite dovolj (npr. 10-20 dobrih linkov), ki vam lahko prinesejo prvo mesto v iskalnikih v manj kot mesecu dni. In tam lahko ostanete, dokler ne bo nekdo drug začel resno tekmovati za isto besedo (ali pa iskalniki posumijo, da je z linki nekaj narobe).

In zakaj bi iskalniki posumili v vaše linke? Kaj privede do tega, da jih označijo za ‘nenaravne’? O naravnem videzu linkov prihodnjič!

Koliko je vreden FaceBook like?

oktober 30, 2012

Ali lajk lahko vpliva na uvrstitve v iskalnikih?

Stara SEO šola se posveča predvsem on-site optimizaciji in link-buildingu, a z naraščajočo priljubljenostjo socialnih omrežij (FaceBook, Twitter itd.) in bookmarking servisov (Reddit, Dig itd.), so na uvrstitve v iskalnikih začeli vplivati tudi novi dejavniki.

Pravzaprav jih je vse več in imajo vse večjo težo.  Na žalost pa jih je težje razumeti.

Po mojem je prva težava v preklopu načina razmišljanja.

Je mogoče uporabiti FaceBook za optimizacijo?

Je mogoče uporabiti FaceBook za optimizacijo?

Če je bila izdelava spletnih strani še donedavna skoraj izključno v rokah računalničarjev, ki imajo pač priučene drugačne vzorce razmišljanja, so se zadeve v zadnjih nekaj letih vendarle spremenile. Večina računalničarjev je bolj introvertiranih kot ekstrovertiranih in beseda ‘share’, oz. ‘deliti’ ni med njihovimi najljubšimi.

Pri FaceBooku in vseh ostalih zadevah, kjer je vgrajen ‘like’ ali ‘vote up’ pa vse temelji ravno na deljenju informacij. In to deljenje je deljenje z ljudmi, ne s stroji. Če so prej podporne bloge pisali za spiderje in crawlerje, naj bi jih sedaj predvsem za prave bralce, z vsemi njihovimi muhami vred.

Ker nekateri bralci radi pritisnejo tipko ‘like’ ali ‘share’, je naenkrat postalo pomembno, da ima vsak blog tudi takšen gumb (ja, tudi tale, zaenkrat s samo dvemi lajki, a upamo na boljše čase).

Vsak takšen pritisk na gumb iskalniki pridno zabeležijo. Kdaj je bil pritisnjen, kdo ga je pritisnil in kakšen odziv je sprožil. Iskalniki se zelo trudijo nadzirati svoje uporabnike (s tem tudi kršijo nekatere zakone, a to je svoja zgodba), zato dobro vedo, da bo twit nekoga  s tisoči followerjev vreden več od twita nekoga, ki je račun na Twitterju odprl le zato, da ga ima.

Torej, čeprav je takšen twit dejansko sprožil nofollow link, se bo to na lestvici rezultatov v iskalnikih poznalo. Sem preizkusil. Rezultat je bil opazen, a žal kratkotrajen. Mi je pa seveda povečal verjetnost, da kdo tisto stran, ki je bila twitnjena, opazi in še sam naredi kaj zanimivega (lajkne, twitne, ali vsaj na strani sami ostane dolgo časa itd.) – vse se namreč meri in v zadnjih tednih opažam, kako nekatere moje strani pridobivajo pozicije (in s tem obisk) preprosto zato, ker – imajo več obiskovalcev in so ti očitno relativno zadovoljni s tistim, kar najdejo.

Je pa pri FB like gumbu ena težava. Opazil sem, da je zelo težko dobiti prvega in drugega. Tudi tu sem napravil poskus in na eni svojih strani po postavitvi FB gumba prosil trideset svojih FB prijateljev za lajk. Približno polovica se je odzvala, in ko sem jih nabral kakih dvajset, so začeli prihajati lajki tudi s strani ljudi, ki jih sploh ne poznam. Ljudje smo socialna bitja in radi ponovimo tisto, kar smo videli pri drugih.

Preprosta finta, ki si jo velja zapomniti!

Je pa še ena, o kateri bom govoril prihodnjič. Mnogi ste že slišali zanjo, a si jo bomo vseeno skupaj ogledali. Do takrat lahko v komentarjih zapišete svojo izkušnjo z vplivom socialnih omrežij na uspeh vaših spletnih strani. Vesel je bom in preostali bralci tudi!

Uporaba ‘bufferja’ za SEO

september 27, 2012

Buffer je v svetu prepovednih SEO tehnik nekaj povsem običajnega. Spada k off-site optimizaciji, konkretno k link buildingu.

Cel kup tehničnih izrazov, ki jih ‘normalen’ človek nikoli ne bo razumel in mu tudi ni treba.

S seboj povabim druge vas, junake …

SEO zahteva pogum

SEO zahteva pogum

Najprej uporaba bufferja v svetu black hata. Recimo, da imamo spletni naslov z imenom naslovPIKAcom.

Če hočemo, da bo ta naslov dobro uvrščen, ga moramo primerno nalinkati. Včasih je bilo enostavno. Čim več, tem bolje.

Potem so iskalniki dojeli, da nekateri uporabljajo umazane trike in so strani, ki so dobivale linke prehitro, preveč naenkrat, s previsoko avtoriteto, iz sumljivih naslovov in tako naprej, kaznovali. Lahko so jih vrgli deset strani za ‘zasluženi’ položaj (to je slabo), lahko so jih izbrisali iz indeksa (kar je zelo slabo), lahko pa so jih dali celo na črno listo (to je najslabše, kar se lahko imetniku strani zgodi).

Linkanje je naenkrat postalo tvegano početje. Po eni strani ga nujno potrebujemo, kajti linkajo tudi drugi, po drugi strani si nihče ne želi vloženega truda zapraviti zaradi ene napačne poteze (tisoč linkov za deset dolarjev, na primer).

Zato bister black hater ne linka več samo svoje neposredne strani, ampak drugo, ki linka na tisto, ki bi jo rad visoko uvrstil. Shema gre takole:

kopica linkov dvomljive kakovosti —-> buffer —-> naslovPIKAcom
Če se izkaže, da so linki prinesli več škode kot koriti, bodo iskalniki kaznovali buffer, ne pa strani, ki nam prinaša denar. Buffer je torej nekakšno zavarovanje, če se naš načrt nekje ponesreči.

Jasno je, da potrebujemo več bufferjev in različne sheme linkanja, da bodo rezultazi na koncu dobri ne glede na to, ali nam bo vmes kakšen buffer tudi ‘pobralo’. Nanje je treba gledati kot na žrtve vojne za pozicije v svetu iskalnikov.

Kaj so lahko bufferji? Na primer: objava na brezplačnem blogu, squidoo lens (vendar ne na takšnem uporabniškem profilu, s katerim služimo denar), brezplačna stran, kot je weebly, spletna stran, ki smo jo kupili le za namene bufferja, ali pa kar podstran naslova, na katerem je tudi stran, na katero bi radi privabili kupce.

Se pravi, imamo:

naslovPIKAcom

in podstrani:

naslovPIKAcom/prodajnastran (sem hočemo dobiti obiskovalca)

in

naslovPIKAcom/buffer (ta stran ima postavljeno povezavo na prodajno stran, za položaj te strani med rezultati iskanj pa nas ne skrbi)

Seveda je mogoče zadeve poljubno zaplesti, uvesti sistem dvojnega ali celo trojnega bufferja, znotraj teh sistemov vzpostaviti bolj ali manj zepletene link wheele in tako naprej.

Ampak bistvo ste verjetno zapopadli. Uporaba bufferja pomeni, da ne linkamo samo svoje prodajne spletne strani, ampak tudi čim več drugih strani, ki linkajo na prodajno stran. Čim ve, tem bolje, še vedno velja, a čim bolj zapleteno, tem bolje, tudi!

Kako uporabiti brezplačne spletne strani za optimizacijo vaše glavne (landing) strani?

avgust 13, 2012

Včasih je žal tako, da se moramo učiti na lastnih napakah in moje življenje na spletu je prava zbirka takšnih začetniških napak.

Ko sem ugotovil, da za visoko uvrščanje na lestvicah iskalnikov potrebujem linke, sem seveda začel iskati priložnosti, da bi jih dobil. En način so seveda blogi. Ampak tudi blogi potrebujejo nekaj časa in linkov, da jih začnejo iskalniki upoštevati. Po nekaj mesecih pisanja treh blogov sem iskati še kaj bolj statičnega, kakšno zadevo, ki bi jo napisal enkrat in imel potem nekaj časa mir.

Se pravi kakšno spletno stran, kjer bi bile prisotne informacije z neko trajno vrednostjo.

Brezplačne spletne strani so se mi zdele super priložnost za to in med ponudbo na spletu je vsekakor en naslov, ki izstopa po kakovosti (s tem ne mislim lepote ozadij, ampak bolj zanesljivost strežnikov in velikodušnost glede prostora) in tradiciji.

Če do tega trenutka še nise pomislili na Weebly, verjetno veste o priložnostih, ki jih dajejo brezplačne strani, še manj kot sem pred letom in pol vedel jaz. Jih je pa ob Weeblyju še nekaj in so nekatere so naštete v nadaljevanju. Vse so zastonj in je na njih izjemno lahko delati (no, popoln začetnik si lahko najprej prebere help, ampak po kakšni urici bo že obvladal kot taveliki).

Torej sem v eni uri postavil tipično bedno stran z delno prepisano (z moje osnovne strani) in delno ničvredno vsebino, vmes sem vrinil link in čakal na čudež.

Kaj je Weebly?

Poskusi niso vedno uspešni

No, ni ga bilo. Iskalniki mojega zmazka od spletne strani niso niti povohali. Da ne boste ponavljali mojih napak, so tule osnovna navodila, kaj morate narediti:

– Vsebina naj bo izvirna, uporabna in naj je bo dovolj. Izvirno je tisto, česar nikjer drugje ne morete najti. Uporabno je tisto, kar bo vsakega obiskovalca zadržali na strani vsaj kakšno minuto. Če bo na strani našel še kakšen link na kakšno podstran in to celo kliknil, toliko bolje. Kaj je dovolj, pa ne ve nihče. Za začetek bi bilo dobro postaviti spodnjo mejo na 250 besed, čeprav je 500 morda še boljše, ali pa stran z 200 in dve podstrani s 150 in tako naprej. V glavnem: nekaj s pikami in vejicami IN odstavki.

Bom še sam naredil enega.

– Oblika strani naj bo privlačna. Ničesar ‘default’, če je le mogoče. Zamenjajte predlogo, podnaslove, mednaslove, obliko menuja in dodajte NUJNO kašne fine slikice (ki so super priložnost za vrivanje ključnih besed). Tako kot pri vsebini tudi pri slikah pazimo na avtorske pravice. Če bodo luštne, jih bodo ljudje prej ali slej tudi pinali in iskalniki bodo to nagradili.

– Podporna stran mora biti tudi nalinkana! Ja, ta je huda. Podporno stran postavimo zato, da podpremo glavno, a brez linkov ne bo vredna počenega groša. To je še ena lekcija, ki sem jo, bedak samouk, jemal kar nekaj mesecev, ko sem iskal podporo za svoje Squidoo lense. Delal sem bloge za podporo lensom, namesto, da bi lense porabil za podporo blogom!

Se pravi:

1. Postavimo spletno stran z uporabno in izvirno vsebino, nekaj kar ljudje dejansko iščejo in je v žlahti z našimi ciljanimi besedami. Za iskanje žlahte uporabimo kar googlov adwords, pa njegove predloge, ki jih ponuja, ko našo ključno besedo tipkamo v okvirček iskalnika. Če so to na primer pravljice, bomo prišli do:

pravljice za otroke, otroške pravljice, grimmove pravljice, pa tudi pobarvanke, risanke, igrače in igrice …

Vse te besede so uporabne za naš namen.

2. Nalinkamo brezplačno stran s kakšne avtoritativne strani, ki ji bo morda dala ščepec svoje avtoritete. Jaz za to uporabim kar Squidoo, Wizzley in Zujavo, ki pa so vse ameriške in v povezavi s slovenskimi besedami, ki jih ciljam, niso idealne (znam pa na njih zelo hitro dobiti avtoriteto).

Potem postavimo še kakšne linke s svojih blogov, za katere iskalniki že vedo, da so namenjeni slovenski publiki (tudi, če niso locirani v Sloveniji) in morda še vpišemo v kakšen direktorij. Nič od tega ne bo posebej doprineslo k avtoriteti, bo pa gotovo dodalo relevantnost. Iskalniki bodo bolj prepričani, komu je vsebina namenjena in o čem govori. Pa seveda dodajmo kakšen link na vsaj kakšno od postrani, na primer takole.

3. To pravzaprav spada na začetek, ampak lahko dodamo tudi kasneje. Z brezplačnih spletnih strani seveda linkamo na našo glavno (landing) stran. Nato čakamo in upamo na najboljše:)

Evo, nekaj primerov, vsi so povezani z branjem za otroke, pravljicami in sorodno izobraževalno vsebino:

Najprej dve strani, namenjeni moji dominaciji za besedni zvezi Grimmove pravljice in Pravljice bratov Grimm:

Ta je na Weeblyju!

Ta je na Websu!

Potem je tule še ena, ki mi še ni dala pravih rezultatov, je pa o še enem velikem pravljičarju, Hansu Christianu Andersenu, ki ima tudi kaj ponuditi naši deci:

Ta je na Yoli!

In tule še ena na malo manj znana, ampak tudi luštna stran, kjer je prav fino delati, pa je še nisem čisto dodelal in je namenjena dopolnitvi sicer že kar uglednega bloga, kjer so predstavljene različne knjige za otroke, namenjen pa je predvsem dvigu naše sicer porazne (pa ne le naše) bralne kulture, se pravi da kritično predstavlja slikanice in knjige za otroke:

Ta je na Jimdu!

Če tudi sami uporabljate kakšno takšno brezplačno stran, jo lahko omenite v komentarjih. Drugi obiskovalci vam bodo hvaležni!

In jaz tudi:)

Kako uporabiti slike za optimizacijo spletnih strani?

junij 29, 2012

Slike (fotografije, ilustracije, kliparti, pač vsa grafika) so zelo pomemben del optimizacije spletnih strani. Ker pa so slike zanimive predvsem ljudem in jih boti težko razumejo, za povrh pa nalaganje slik upočasnjuje nalaganje celotne spletne strani, so jih SEO mojstri v preteklih letih kar konkretno zanemarjali ali pa se jim posvečali le enostransko.

To seveda odpira krasne priložnosti za novince, ki morajo ob zagonu svojih strani kaj kmalu ugrizniti v kislo jabolko, ko ugotovijo, da za uvrstitve tekmujejo z nekom, ki ima petnajst let staro stran in ga vsaj po letih nikoli ne bodo mogli prehiteti.

Mimogrede: stara spletna stran je iskalnikom všeč, ker je 99 odstotkov strani, namenjenih spamu ali goljufanju ali kakim drugim nečednostim, ZELO mladih. Za spamerja je eno leto ZELO dolga čakalna doba.

No, razmišljamo lahko tudi drugače. Če vemo, da spamerji neradi čakajo, poiščimo priložnosti in še na kakem drugem področju pokažimo, da mi ne spadamo v to zaničevano kategorijo.

Spamerji so na primer znani po svoji lenobi in nenehnem pomanjkanju časa. Kadar kaj napišejo, je besedilo kratko, gostota linkov je nesorazmerno visoka, njihove objave (na blogih ali spletnih straneh) pa običajno brez slik. Iskanje, preimenovanje, pretvarjanje, vstavljanje in opisovanje slik namreč zahteva nekaj truda, ki ga je težko avtomatizirati.

Sam vem, da pri enem svojih blogov v povprečju porabim polovico časa za pisanje tristotih besed in polovico časa za dodajanje ene same slike.

Poleg tega imajo iskalniki o slikah le precej zmedeno predstavo.

No, izkažimo se in poiščimo kakšne lepe in svojemu besedilu ustrezne slike (pozor na avtorske pravice!), ki pa morajo biti uporabne tudi s stališča botov.

Se pravi, da ne smejo biti prevelike (velike slike upočasnjujejo nalaganje spletne strani, zasedajo dragoceni prostor in nas na koncu lahko stanejo obiskovalcev in uvrstitev). Kaj je prevelika slika, težko povem, dobro pravilo je verjetno, da ob nalaganju strani štejemo. Če se stran nalaga več kot tri sekunde na nekem povprečnem računalniku, so bo povprečnemu uporabniku zdela prepočasna, postal bo živčen in morda kliknil nazaj na seznam zadetkov. Izgubili smo obiskovalca.

Pospešimo svoje spletno mesto!

Če najdete takšno počasno stran, je zelo verjetno, da so na njej prevelike slike ali pa kaj drugega v zvezi z grafiko. Ena izmed možnosti, da jih zmanjšamo, je spreminjanje formata. Tudi tudi ni posebnih pravil, a velikosti okrog 200 x 200 ali 300 x 300 so načeloma že kar velike. Za poživitev besedila je tudi 100 x 100 lahko dovolj dobro, če pa imate stran, kjer bi radi prikazali svojo fotografsko spretnost, boste seveda vzeli večji formt ali pa celo stran prilagodili tako, da bo nekaj manjših slik ‘viselo’ na osnovni srani, v galeriji pa bodo na ogled vaši ponosi v vsej svoji gromozanskosti.

Drug način je možnost kompresiranja. Format, kot so jpg ali gif namreč omogočajo bolj ali manj stisnjene zapise informacij, med katerimi človeško oko le stežka loči. Na spletu je na voljo stotine brezplačnih programov, ki grafiko lahko pretvorijo v bolj stisnjeno obliko, ki bo še vedno primerna človeškemu očesu, stran pa bo seveda ob večji kompresiji slik hitrejša.

Seveda ni treba pretiravati. Vem za spletno stran, kjer so objavljeni članki s področja turizma, opisani so zanimivi kraji, a ima vsak članek le eno majceno sličico v velikosti poštne znamke. Lastnik te strani je znani spletni mojster, ki ga je, po mojem skromnem mnenju, v tem primeru preveč zaneslo. Škoda za izgled strani, ampak po svoje tudi dobra novica za njegovo konkurenco.

Ko slike izberemo, jih pravilno poimenujmo. Slika, ki pride iz aparata, ima običajno neko prednastavljano ime, npr DKGM110125.jpg. To lahko dotičnemu aparatu nekaj pomeni, iskalnikom pa prav nič. Imenujmo jo torej po tistem, kar prikazuje, na primer “cvetlica.jpg”. Jasno je, da se splača prej preveriti, ali ljudje to besedo sploh iščejo. Morda bo “cvetica.jpg” boljša izbira. Ali pa “vrtnica.jpg” ali “bela-vrtnica.jpg”, … Saj se razumemo? Še nekaj: osebno se izogibam uporabi č, š in ž v imenih datotek.

Ko slike poimenujemo, imamo možnost tudi alternativnega poimenovanja, ki ga prav tako prebere le bot (alt tag). Tudi tu vnesimo nekaj, kar je smiselno povezano s prizorom na sliki, po možnosti pa tudi s tistim, kar opisuje besedilo in je v sorodu z našimi ključnimi besedami.

Če na primer pišem članek o potici, naj bo na sliki potica, ime slike morda orehova-potica.jpg in alt tag potica z orehovim nadevom. Vse skupaj nam bo močno povečalo možnosti za boljše uvrstitve, ko pa bomo dobili tudi obiskovalce, bodo bolj verjetno našli, kar so iskali. Na nekaterih svojih straneh dobivam tretjino obiska prek slik in z razmahom Pinteresta gre vse skupaj še bolj v smer surfanja prek slik.

Slika potice naj ima tudi ime povezano s potico

Slika potice naj ima tudi ime povezano s potico

Naslednjič bom poskusil kaj zanimivega napisati o brezplačnih spletnih straneh, ki nam lahko služijo za dodaten vir obiska in seveda višje rangiranje v iskalnikih.

Kako uporabljati anchor text?

april 25, 2012

Tipična napaka začetnikov, ki bi radi spravili svojo spletno stran čim višje na seznamih zadetkov iskalnikov je pretirana uporaba anchor texta.

SEO lahko predstavlja velik izziv za zacetnike

SEO zacetnik pogosto pretirava

Iskalniki so namreč zelo sumničavi in za povrh še odlično podprti s statistiko. Zelo dobro vedo, da ima tipična spletna stran  raznolike backlinke. To pomeni, da linki, ki kažejo na spletni naslov, to naredijo:
– s pomočjo anchor texta
– brez anchor texta (z alt tagi)
– brez anchor texta (s socialnih profilov)
– na osnovno stran
– na najpomembnejso stran (ni nujno osnovna, obicajno ji recemo kar money page)
– na druge, manj pomembne podstrani

Seveda bi se še marsikaj našlo, a tole bo dovolj za ilustracijo. Vedeti moramo namreč, da iskalnike vedno skrbi, ali za določeno spletno stranjo stoji pravi človek s poštenimi nameni, ali zločinska združba, ki bo obiskovalcem pokradla vse, kar se da in spotoma morda okužila še njihove prijatelje.

Uporaba anchor texta nakazuje na neko osnovno SEO znanje. Ima ga marsikateri poštenjak, imajo pa ga tudi barabe. Iz uporabe anchor texta torej ni mogoče sklepati nič zanesljivega, je pa jasno, da stran nekdo optimizira in je verjetno odgovoren vsaj za nekatere linke z anchor textom. Zelo verjetno jih je celo postavil sam. Takšni linki seveda ne štejejo toliko kot linki, ki bi jih postavili naključni blogerji, iskreno navdušeni nad vsebino, saj blogerji ne uporabljajo le ene oblike anchor texta, ampak imajo radi različne kombinacije, na primer:

Tukaj je njegova pravljica.
Tukaj izvemo več o njegovih pravljicah.
Njegovo pravljico preberite tukaj.

Ja?

SEO mojster začetnik bi napisal takole:

Tukaj je njegova pravljica.
Tukaj lahko preberemo, kašna je njegova pravljica.
Njegova pravljica je tukaj.

Ja?

Izkušen SEO mojster bi napravil takole:

Tukaj je njegova pravljica za otroke.
Tukaj lahko preberemo, kašna je njegova pravljica.
Njegova pravljica za najmlajše je tukaj.

Še bolj izkušen mojster pa bi poleg anchor texta vpeljal tudi linke s slikovnega materiala, linke brez anchor texta (kot jih vidimo v socialnih profilih), tipične besede, ki jih uporabljajo blogerji, na primer tukaj, tipkarske napake in še kaj.

O uporabi slik za optimizacijo naslednjič.